V MARIBORU, VODNI STOLP NA LENTU, DNE 15.04.2010
V četrtek, 15. aprila 2010, je bil v Vodnem stolpu na Lentu, v Mariboru, večer romske poezije, ki je bil organiziran v sklopu Festivala romske kulture Romano čhon. Organizator kulturnega dogodka je bil ZULK Maribor, gost pesniškega večera je bil Lojze Podobnik, upokojeni kriminalist in pesnik, doma iz Šentjerneja. Avtor je predstavil svoj pesniški prvenec Romov krik, ki ga je posvetil Romom. S pesnikom se je pogovarjala ga. Nataša Pivec. Razgovor je potekal v prijetnem in sproščenem dialogu.
Lojze Podobnik je odgovarjal na zanimiva vprašanja, ki jih je nanizala voditeljica kulturnega dogodka.
Pivec: V spremni besedi pravite: »…svojih misli nočem obremenjevati z oblikami« Sprašujem vas ali bi lahko sploh drugače zapisali pesmi, kot na način, ki ste ga izbrali?
Podobnik: Strinjam se z vašo trditvijo. Res je, romska poezija zahteva svoboden slog izražanja in takšnega sem tudi uporabil pri vseh pesmih. Vse verze sem zapisal v preprostem jeziku. Namenoma sem uporabljal takšne slovenske besede, za katere sem bil prepričan, da jih dolenjski Romi uporabljajo in razumejo. Takšen jezik sem uporabljal zato, ker sem ocenil, da bo zaradi tega lažje prevajati v romščino. Če tega ne bi upošteval, bi imel prevajalec Rajko Šajnovič veliko težje delo. Dolenjska romščina ima slab besedni zaklad izvirnih romskih besed. Nisem hotel, da bi prevod vseboval preveč izpeljank iz slovenskega jezika, kot na primer: pisati – pisini ali meter – metro. Pri pisanju pesmi se nisem obremenjeval z oblikami zapisanega verza, kitice, niti ne z rimo … pri pisanju sem se predvsem osredotočil na vsebino: hotel sem izbrati prave motive, tiste, ki izražajo romsko življenje, same Rome … Predvsem mi je bilo pomembno, da ima vsaka pesem jasno sporočilo.
Pivec: Bili ste kriminalist. Niste Rom. Je vaše izhodišče opazovanja in doživljanja romske kulture drugačno kot npr. od Roma?
Podobnik: Nekaj manj kot 30 let sem bil kriminalist, od tega sem okoli 20 let delal po romski kriminaliteti. Skozi delo sem spoznal takratno generacijo Romov, njihove otroke in seveda njihove navade. 20 let sem poslušal njihove zgodbe, spremljal njihov način življenja. Prvič sem se z njimi srečal leta 1976 . Takrat so bili res cigani, živeli so v šotorih in slabih bivalnih barakah. Veliko jih je bilo, ki še niso imeli stalnega bivališča, otroci niso obiskovali šole, zelo malo jih je bilo zaposlenih. Nihče … Nekateri so le priložnostno delali v kamnolomih, na cesti. Bila je velika revščina, bilo je veliko tatvin, vlomov … izvrševanje kaznivih dejanj je bila oblika preživetja. Nosilci teh dejavnosti so bili moški, ženske pa so bile nabiralke hrane. Nabirale so jo po »kantah za smeti«, dan za dnem so prosjačile … Vse te slike, pogovori, njihove zgodbe, vse to je ostalo v mojem spominu. Zaradi vsega tega sem jih začel gledati drugače, začel sem razumeti njihov način obnašanja, skratka spoznal sem njihovo življenje. Njihova razvojna pot iz šotora do hiše ni bila lepa, romantična, brezskrbna … kot jo opisuje literatura … bila je trda in trnova. Oni so viharniki, ki so znali preživeti, in vesel sem, ker so se začeli postavljati na lastne noge. V pesmi Azde pe, romano manuš sem zapisal: /Pokaži nam in zahtevaj,/ da je tvoje mesto ob našem boku,/saj si večni viharnik./ Sprašujete me ali mislim drugače kot oni … Veste, s tem se ne obremenjujem … Imam svojo predstavo o njih in vem, da so moje pesmi blizu resnice.
Pivec: Kakšne so bile vaše izkušnje z Romi? Je bil to povod za pisanje pesmi?
Podobnik: Vedno sem bil do njih odkrit in spoštljiv. Nisem jih zaničeval in podcenjeval. V dialogu smo bili enakopravni sogovorniki. Razumljivo pa je, da smo bili vsak na svojem bregu, saj sem bil kriminalist. Vedno je šlo za to, kdo bo zmagal. Če sem zmagal jaz, je bil nekdo obsojen, zaprt, če so zmagali oni, je bilo za mene še več dela, oni pa so bili zadovoljni. V 20. letih sem imel veliko zmag in tudi lepo število porazov … Skozi ta večni boj smo se vsi kalili in tudi spoznavali, pa tudi zaupali … Da, prišlo je do zaupanja in spoštovanja … Iz obeh strani. Takšno je življenje, vedno nas spremlja boj za obstanek. Moj odnos do Romov je bil kompleksen – nisem jih videl samo kot kriminalce, raztrgane potepuhe, cigane … Začutil sem njihove težave, revščino … Videl sem jih jokati, smejati … videl sem uboge ženske, gole in lačne otroke, nemočne bolne starce. Vsa ta spoznanja so me spreminjala, zorel sem in rabil sem, da se izpovem, da izrazim svoja videnja. Zdaj se razumem in vem, da sem bil vedno pesnik, čuteč človek. Zaradi okoliščin, predvsem dela, ki sem ga opravljal sem potlačil svoja čustva … tudi jaz sem bil boj za preživetje. Ha … Ha! To je življenje in v tem ne vidim nič narobe. Takšne izkušnje nas le plemenitijo, skozi čas … se v nas začne rojevati ČLOVEK. Da sem se odločil napisati knjigo in jo predstaviti širši javnosti pa so bili »krivi« zelo, zelo … dogodki, ki so se zgodili leta 2006: Družina Strojan, bombni napad v Šentjerneju in Novem mestu, kjer sta izgubili življenje 2 Rominji, predvsem pa dogodki, ki so se odvijali okoli političnega aktivista Silva Mesojedca, ki je s somišljeniki poskušal razseliti Rome v nekakšne rezervate – njihove zahteve in razmišljanja so označevala veliko mero nestrpnosti. Izdati knjigo … Bila je težka odločitev. Težko mi je bilo, ko sem razgalil svojo dušo, vendar pa sem preživel in zdaj čutim veliko olajšanje. Čedalje več je ljudi, ki spoštljivo gledajo na moj krik, ki je Romov krik.
Pivec: Zakaj sploh pišete romsko poezijo.
Podobnik: Zato, ker se mi piše sama, zato ker še nisem zaključil zgodbe o Romih. Lansko leto sem izdal pesniško zbirko Iskanja, v kateri ni romske poezije: v tej pesniški zbirki gre za iskanje samega sebe, ugotavljanje identitete in mojega mesta pod soncem … Ko sem koval nove pesmi, popravljal in obdeloval stare, sem bil prepričan, da sem zaključil z romsko poezijo, ker so se mi odpirale nove širjave. Pa ni tako. V zimskih mesecih sem se jo ponovno lotil in pesniška zbirka je že pripravljena za tisk. Težave so samo v financiranju. Upam, da bom to uspel rešiti. Soavtor zbirke je Šajnovič Rajko. V zvezi z Romi imam odprtih še nekaj projektov. Trenutno imam v Kulturnem centru Šentjernej razstavo starih fotografij romskih družin in posameznih Romov. Stare fotografije so računalniško obdelane in povečane na 450X320 mm Razstavljene so skupaj z dvojezično poezijo iz Romovega krika in tako prikazujem gledalcu socialni položaj Romov pred približno 50 leti. Na področju proze imam kar nekaj izzivov, eden od teh so Kratke zgodbe in Nujno zlo. Obe knjigi sta v fazi polnega ustvarjanja. Iz vsega tega lahko vidite, da bom imel z Romi še veliko dela.
Pivec: Imate kaj romske duše v sebi? Vaša poezija je preprosta, a kompleksna.
Podobnik: Sem sila preprost človek. Rad imam naravo, živali: posebno konje in pse; rad imam ljudi, ki živijo v skladu z naravnimi zakoni. Vse dogodke jemljem pozitivno, ker sem prepričan, da je v vsaki stvari nekaj dobrega. Nočem kalupov in ljudi, ki nam govorijo kaj moramo storiti in kako se moramo obnašati. V eni od pesmi sem zapisal (Kdo sem): /Prosim vas,/ ne kažite mi poti s prstom,/rešite me spon/ in prepustite rešitev času./ Da, cigan sem, po duši sem pravi cigan, večni romantični popotnik, borec s samim seboj – potepuh, ki išče pristan … V moji duši vre in vem, da bom še pisal in da mi pesem še dolgo ne bo zastala v ustih. Cigan sem, ki išče svoje poslanstvo.
Pivec: Vaša zbirka je dvojezična: slovenska & romska. Bi se lahko smatralo to kot most med romskim in slovenskim?
Podobnik: Sem prvi slovenski avtor, ki je naredil dvojezično pesniško zbirko: slovensko-romsko. To sem naredil zaradi tega, da na neki način pripomorem k razvoju romske kulture, da v pisani besedi ohranim izvirno dolenjsko-belokranjsko romščino. Seveda je temu pripomogel prevajalec Rajko Šajnovič, ki je tudi romski pesnik in vsestranski kulturni ustvarjalec. Vesel sem, da se je na Dolenjskem in v Beli krajini začela pojavljati pisana romska beseda in da so med pisci tudi Romi, vesel sem, da imajo Romi zelo aktivnega novinarja Bogdana Mikliča. Dolenjska romska kultura potrebuje finančno pomoč in ljudi, ki bodo imeli posluh zanjo. Širjenje romske pisane besede, skupaj s slovensko, je velik pripomoček pri spoznavanju romske kulture in romskega človeka. S takšnim načinom slovenskemu bralcu omogočamo, da spoznava in lahko primerja oba jezika, da spoznava romske vsebine, hkrati pa se poveča krog kupcev in seveda bralcev knjige. Žalostno pa je, da so Romi slabi bralci in še veliko časa bo minilo, da bodo z veseljem segli po knjigi. Večina starejših je slabo pismenih, mlajši pa imajo težave s pisanjem in branjem romščine, zato ker se tega ne učijo – berejo, pišejo in razmišljajo po slovensko. To pa ni dobro za njihov jezik. Na tem področju vidim potrebo po nekakšnem učbeniku, ki bi to popravil.
Pivec: Vaše pesmi se dotikajo občutljive teme (glede na mnenje večine) – romske diskriminacije oz. romske identitete v slovenskem prostoru. Bi se lahko reklo, da skušate opozoriti na nevidnost Romov oz. njihove identitete v slovenskem prostoru skozi medij poezije.
Podobnik: Seveda, to je glavni razlog, da ne Romom pokažem njihove zmote. Predvsem bi rad, da jih gledamo kot ljudi, ki se trudijo zakorakati v bolj za njih pravični jutri. Da jih gledamo takšne kot so in da jim ne vsiljujemo svojih vzorcev, ki največkrat tudi za nas niso bili dobri. Rad bi, da ljudje razumejo romsko življenje in da spoznavajo, da pot do njihove socializacije ne bo lahka. Veliko je zaprek, ki jih bomo morali skupaj prebroditi. Pomagati jim moramo, da se bodo ekonomsko osvojili, da bodo mladi pridobili izobrazbo in se izšolali za poklice, ki jih bo trg potreboval. Mislim, da so naši Romi že na poti zavedanja samega sebe. Gradijo si lastno identiteto. Pomagajmo jim z znanjem, s kulturnim dialogom in z veliko mero strpnosti.
Pivec: Imate najlepšo pesem, bi jo prebrali in komentirali?
Podobnik: Kadar prebiram pesmi iz Romovega krika in kadar nekdo želi, da mu preberem kakšno pesem v romščini je to Zaljubindo mothavi, ki se glasi: /Ako bi črke prindžar, /me bi tuke lil pisin, /Ako bi risini džan, /me bi tuke vodži narisin./Ako bi džan šukar vakeri, /me bi tuke mothav, /so čutino du peste. /A so kerava, ka nič na džano/. To je zelo preprosta ljubezenska izpoved, ki ima v sebi toliko topline, iskrenosti in ljubezni: /Ko bi črke poznal,/ bi ti pismo napisal./ /Ko bi risati znal,/ bi ti srce narisal./Ko bi znal lepo govoriti,/ bi ti povedal,/ kaj čutim v sebi./A kaj, ko pa nič ne znam./ Pesmi imajo zelo pristne vsebine: Krivična sodba, govori – vsi smo kradli, vsi smo jedli, mene so dobili in le jaz bom zaprt ali pa Rekli so, ko se Rom sprašuje ali je tatvina, če kradeš zaradi lakote ali je umor, če braniš brata od nasilnega kmeta, tudi … Izza rešetk … Nabiralke hrane …Vse pesmi imajo vsebino … govorijo o romskem življenju.
Avtor se je po končani predstavitvi pogovarjal z obiskovalci in nekaterim od njih podaril knjigo. Bilo je sklenjenih kar nekaj prijateljstev in zamenjanih je bilo nekaj naslovov. Obljuba, da se še vidimo je zasnovana na realnih temeljih. Želje po novem srečanju pa niso bile zlagane. In res je, kot je rekel gost večera: Kultura je gnezdišče dobrega.
Lojze Podobnik in Nataša Pivec.
Šentjernej, 17.04.2010.
Slovenian